Novice

kritike in recenzije

Kreuzweg [Stations of the Cross] (2014)

Kreuzweg [Stations of the Cross] (2014)

Filmski kotiček, 10. marec 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDrugi naslovi: Stations of the CrossDržava: NemčijaLeto: 2014Žanri: DramaDolžina: 110',  ImdbRežija: Dietrich BrüggemannScenarij: Anna Brüggemann, Dietrich BrüggemannIgrajo: Lea van Acken, Franziska Weisz, Florian Stetter, Lucie Aron, Moritz Knapp, Klaus Michael Kamp, Hanns Zischler, Birge Schade, Georg Wesch Križev pot je nepogrešljiva oprema cerkev, ki v 14-ih slikah predstavlja Jezusovo trpljenje od obsodbe na smrt, do trenutka, ko ga mrtvega položijo v grob. Križev pot je tudi  molitev, ki jo verniki molijo, ko se spominjajo tega trpljenja. 39-letni Nemec Dietrich Brüggemann je svoj četrti celovečerec, za katerega je na lanskem Berlinalu prejel srebrnega medveda za scenarij in nagrado ekumenske žirije (scenarij je spisal skupaj s sestro  Anno), v duhu obravnavane teme razdelil na 14 prizorov. Vse scene so posnete v enem samem kadru, pri  večini prizorov pa se je odločil za fiksno, povsem statično kamero, ki z distance opazuje dogajanje. Že otvoritveno poglavje, ki nosi naslov »Jezus je obsojen na smrt,« bežnemu poznavalcu temeljev katoliške vere dovolj jasno namigne, v kateri smeri se bo zgodba razvijala in kje je njena končna postaja. Nekaj negotovosti ostane le tistim, ki po nekem neverjetnem naključju niso seznanjeni s temelji katoliške vere. V tem prvem, dobrih 14 minut trajajočem poglavju, Brüggemann simbolično rekonstruira motiv zadnje večerje. Na centralni poziciji za mizo sedi mladi duhovnik Weber (prepričljivi Florian Stetter), na njegovi desni opazimo Marijo (Lea van Acken), eno izmed šestih učencev, ki pozorno poslušajo duhovnikovo predavanje in se občasno, z odgovori na zastavljena vprašanja, aktivno vključujejo v proces učenja. Med poslušanjem potekajoče lekcije in opazovanju interakcije med  duhovnikom in njegovimi mladimi varovanci gledalec na svoji koži občuti moč spretnega, zapeljivega indoktrinatorja, ki svojim učencem osvetljuje poti, po katerih mora hoditi pravi vernik. V slabih petnajstih minutah dialoško zasiče
Nihče. Nekdo. Kartograf sveta.

Nihče. Nekdo. Kartograf sveta.

Pogledi, 10. marec 2015 ― Shadows in the Night (Sence v noči), Dylanov 36. studijski album, sestavljen iz desetih interpretacij popularnih skladb, malodane ponarodelih skozi glas Franka Sinatre, poslušamo, kot da bi sedeli v sliki Edwarda Hopperja z naslovom Ponočnjaki, za šankom, muzika pa bi prihajala iz radijskega aparata, te v novem času navidez redundantne škatlice. 

[LITERATURA: domače] Poročilo z dogodka RESNICA ALI IZZIV? KNJIŽEVNOST MED LAŽJO, RESNICO IN ŽIVLJENJEM: Vesna Milek, Zdravko Duša, Manca G. Renko (Fabula 2015)

Koridor, 9. marec 2015 ― Trubarjeva hiša literature, 6. 3. 2015 V skladu s fokusom letošnje Fabule, »Moč lažnega«, je v Trubarjevi hiši literature v petek popoldne potekal pogovor z Zdravkom Dušo in Vesno Milek, ki ga je vodila Manca G. Renko. Temo pogovora je predstavljala laž oziroma resnica v literaturi, pri čemer je beseda tekla tako o procesu prelivanja resničnosti v književnost kot o vplivu (ne)resnic iz knjig na življenje. Najprej sta gosta spregovorila o resničnosti v delih, ki se jih smatra za (avto)biografska, pri čemer sta izhajala iz izjave Janice Galloway, prav tako gostje Fabule 2015, ki je dejala, da je v literaturi vsak stavek lažen. Zdravko Duša je ta paradoks preprosto obrazložil z dejstvom, da to, kar je v literaturi, ni ne resnično ne lažno, pač pa je fikcija. V zvezi s tem je spomnil na primer, ko je sporni lik Petarde iz romana Modri E Matjaža Pikala povzročil, da je moral avtor plačati denarno kazen, ki pa je bila kasneje prav zaradi kršitve svobode umetniškega izražanja spoznana za neutemeljeno. Vesna Milek je vprašanje resničnosti avtobiografskih elementov zatem osvetlila iz osebne izkušnje pisanja romana Kalipso. Pri tem je izpostavila, da gre pri pisanju vendarle vedno za proces, ki izhodiščnemu avtoportretu dodaja nove dimenzije. Dodala je še to, da sama razume fikcijo kot eno od oblik laži, s katerimi se lahko dokopljemo globlje do resnice. Tudi pisanje biografije Borisa Cavazze je opisala kot proces iskanja resnice, pri čemer je svojo vlogo omejila na vlogo spovednice in pa cenzorke. Nato je pogovor prešel na bolj osebne teme, saj sta gosta spregovorila o tem, katere knjige so tiste, ki so jima s svojo resnico spremenile pogled na stvari. Zdravko Duša je posebej izpostavil Vonnegutovo Mačjo zibko, v kateri je po njegovih besedah končno nekdo uspel povedati stvari tako, kot so. Vesna Milek pa je naštela več avtorjev, ki so imeli nanjo podoben učinek, a je ta pri večini kasneje minil. Oba pa sta izpostavila Dostojevskega kot tistega pisatelja, ki se ga bere tak

[PODOBE: tuje] Recenzija serije The Sandman: Overture (ZDA)

Koridor, 9. marec 2015 ― Leto izdaje: 1989-1996, 2013 - 2014Avtor: Neil GaimanMitološka metafikcijaZa nesporna vrhunca stripovske umetnosti se navadno smatrata dve deli ameriškega stripa, ki sta ju, dokaj ironično, napisala Angleža. Govora je stripu Watchmen Alana Moora ter The Sandman Neila Gaimana. Slednje delo je sploh eno od najpomembnejših, saj gre za enega prvih grafičnih romanov, ki jih lahko smatramo za visoko književnost. Med letoma 1989 ter 1996 je izšlo 75 številk stripa, ki ga v grobem lahko razdelimo na deset pripovednih niti, poglavij, pri katerih gre za vse od ene nenehne sage, kratkih stranskih zgodb ter zaključenih pripovedi.Večinoma stripi govorijo o Sanjah, enemu izmed Neskončnih, sedmih poosebitev konceptov, kakršni so smrt, delirij ter poželenje. Gre za bitja, starejša in mogočnejša od poganskih bogov, angelov ter vseh, ki obstajajo v »redu stvarjenih reči«. S tem, da je Gaiman za glavnega junaka postavil Sanje, Princa Zgodb, mu je uspelo stkati čudovit metafikcijski ep. Že sam Sanje je utelešenje metafikcije, saj je zanj rečeno, da je zbiratelj imen. Sanje, Morpheus, Onerios, Princ zgodb in tako je Gaiman za svoje medbesedilne predloge vzel od svetih spisov, kakršna so starejša Edda nordijske mitologije ter povesti o egipčanskih bogovih, kitajska filozofska besedila, Sveto pismo (dvoje angelov in Lucifer so eni najpomembnejših junakov te sage), pa vse do folklornega izročila irske in ameriške popkulture, med katere spada tudi plastična lepotica Barbie ter seveda stripovska tradicija DC Comics. Sandmanove zgodbe se tako dogajajo v različnih časih ter krajih in Gaiman se spretno igra s tokom pripovedne umetnosti. Tako na svoj prav poseben način na novo pove mit o pevcu Orfeju, zgodbo o izmišljenem pisatelju, ki je ugrabil starogrško muzo, da je lahko s posilstvom iz nje izsiljeval navdih in prikaže, kako je William Shakespeare na vižo stave s hudičem sklenil dogovor s Sanjami ter zanj spisal Sen kresne noči in Nevihto.Zgodbe v Sandmanu so bogate in kompleksne. Gre za med

Korist močnejšega

Pogledi, 9. marec 2015 ― Nas lahko odgovor na preprosto vprašanje navdihuje in ostaja aktualen več kot dve tisočletji po tem, ko je bil podan? Brez dvoma in povsem upravičeno bi lahko trdili, da so največji preboji človeškega duha v resnici vedno novi odgovori na ena in ista stara vprašanja. Stara, vendar zaradi svoje večne aktualnosti v resnici prav nič preprosta vprašanja. Osrednje gibalo Platonovih dialogov je prav Sokratova izjemna veščost v zastavljanju teh »preprostih vprašanj«. 

Analogno izpodriva digitalno

Pogledi, 9. marec 2015 ― Dotik je nekaj magičnega. Dotikanje je spoznavanje, je prepoznavanje, navezovanje stikov. Je vzpostavljanje konkretnega odnosa do stvari, ljudi, okolja. Tip je čut, na katerega se zanašajo že novorojenčki, ključen ostane, vse dokler ne umremo. Čeprav živimo v času, ki ga vedno bolj napolnjujejo dražljaji, ki jih ustvarjajo digitalne naprave, tip oziroma dotik ne izgubljata veljave. Ravno nasprotno. Analogni izdelki ne izginjajo s prodajnih polic, čeprav zanje že dolgo časa obstajajo digitalne alternative. Če že, potem želja po njih ponovno raste. Dokazov je veliko. 

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Koridor, 8. marec 2015 ― The Black Ryder – The Door Behind The Door: o Dolgih šest let po prvencu so TBR ulovili trendovski val shoegaza in se vanj tudi zlahka utopili. TDBTD je prežet s pričakovanimi nabitimi atmosferami, kitarske linije pa se občasno spogledujejo še z neo-psihedelijo, ki je, če ne drugega, spretno vtkana v nagrmadene zavese zvočnih širin. Prijetno pozabljivo, kot sanje, po katerih ostane sladek okus, a jih vseeno takoj izpustimo iz miselnega in spominskega toka. T. K. https://www.youtube.com/watch?v=POJk4WnZkPc (skladba »Seventh Moon«) Sir Richard Bishop – Tangier Sessions: o Po tem, ko je bivši član mnogo-žanrske skupine Sun City Girls v Ženevi kupil staro kitaro skrivnostnega porekla, se je odpeljal v Tangier v Maroko, kjer je teden dni sam preživel v duhu igranja v apartmaju. Plata sama ne predstavlja presežek avtorjevega dela, je predvsem še ena kulturno-vertikalna razširitev Bishopove diskografije, v kateri pa se tokrat poglablja predvsem v akustične balade. Njegov stil igranja ostaja prepoznaven tudi v arabski tonski lestvici, preigravanje zapletenih ritmov pa mu gre še vedno spretno od rok. A.P. https://www.youtube.com/watch?v=_PsochqORVw (skladba »Safe House«)

[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Pond - Man It Feels Like Space Again

Koridor, 7. marec 2015 ― Eklekticizem avstralskega benda Pond je globoko zakoreninjen v njihovo bit že od samega nastanka v Perthu leta 2008. Koncept benda je bil preprosto to, da nima zares izdelanega koncepta. Nick Allbrook, Jay Watson, Joe Ryan (vsi člani benda Tame Impala) ter “odpadnik” Jamie Terry so oblikovali prvo bojno linijo v borbi pri dokazovanju, da Kevin Parker ni edini, ki se lahko za teden dni zaklene v stanovanje in izda plato, ki se uvrsti med glavne bende neo-psihedelije. Glavna ideja je bila ohlapno zasnovana na tem, da se jim lahko pridruži kdorkoli in igra karkoli hoče, rezultat tega pa so nešteti gostujoči izvajalci, nedefinirana bendova struktura in šest albumov, zadnji izmed katerih (Man It Feels Like Space Again) je izšel 23. januarja letos. Večina komadov je bila spisana že pred izzidom plate Hobo Rocket (2013), a je Watson v intervjuju za video kanal Canal 180 razložil, da jim v tistem trenutku takšen zvok pač ni dogajal in so se odločili stopiti po drugi umetniški poti. Skorajda v opravičilo bendovi eklektičnosti je dodal, da delajo in poslušajo ogromno različne glasbe in se glede na trenutno inspiracijo odločijo, kakšen zvok bodo prikazali na izbranem projektu, kjer ga brezkompromisno izpeljejo do konca. Man It Feels Like Space Again ni najboljši predstavnik te trditve. Zdi se, da so imeli fantje pri snemanju eno idejo preveč, pa so jo kljub svoji želji po koherentnem zvoku na vsak način skušali stlačiti med devet komadov. V smislu razgibanosti in raznolikosti ponujenega je to pozitivno in vsak komad posebej deluje kot zaključena celota, vse skupaj pa zveni. kot da bi komadi spremljali člane benda pri halucinogenem tripu in njegovem pojenjanju, a ne v tem vrstnem redu. Zasanjanemu uvodnemu “Waiting Around for Grace” sledi plesno naravnani vodilni singl “Elvis’ Flaming Star”, komadi pa se v nadaljevanju spet umirijo in ponovno razburkajo pri nepričakovanem štiklcu “Zond”, ki preseneča s prominentno elektronsko podlago. In ravno, ko se vse umiri in postane povez

[LITERATURA: domače] Poročilo z dogodka SLOVENCI IN LAŽ: Vesna Vuk Godina in Marcel Štefančič jr. (Fabula 2015)

Koridor, 7. marec 2015 ― Knjigarna Konzorcij, 4. 3. 2015 OD LAŽI K IDEOLOGIJI, FEMINIZMU, SEKSU IN DENARJU Čeprav je festival Fabula, katerega fokus je bil letos moč lažnega, namenjen predvsem literaturi in knjigam, se v sredo, 4. marca 2015, v knjigarni Konzorcij ni govorilo o knjigah. Oziroma ne, lažem. Omenjalo se je eno »literarno delo«, in sicer svetovno uspešnico 50 odtenkov sive. Marcel Štefančič jr., filmski kritik in novinar, ter antropologinja Vesna Vuk Godina sta pogovor spletala v maniri vsakdanjega klepeta ob kavi, poslušala pa ju je komaj preštevna množica ljudi. Marcel Štefančič je že na samem začetku izrazil hvalnico láži in poslušalce izzval, naj si zamislimo, kako bi bilo, če bi vsi ves čas govorili resnico. Svet bi bil katastrofalen, vzorec te katastrofe pa lahko dandanes pravzaprav vidimo v virtualnem svetu, kjer se anonimni ljudje obkladajo s tem, kar si zares mislijo, kar kmalu preide v žaljenje. K hvalnici je dodal tudi dejstvo, da je laganje kreativno, saj ljudje skozi laž ustvarjamo nekaj izmišljenega. Debaterja sta prav kmalu presedlala na govor o laži na področju ideologije, feminizma, seksa in denarja - torej na teme, ki so si nevarno blizu. Oba sta se strinjala, da je ena največjih laži postsocialističnega časa ta, da tranzicija ne pomeni poti v kapitalizem, in da kapitalizem ni ideologija. Po mnenju Godine je polje ideologije vedno laž. Poleg tega je čas, v katerem živimo, do resnice prijaznejši kot čas socializma, saj lahko vsi govorimo, kar želimo - vendar prav zaradi tega lažemo. V socializmu nismo mogli govoriti resnice in ker jo zdaj lahko, ker nam je dovoljena, celo zaželena, se je ogibamo in lažemo. Poleg tega je značilnost našega sveta neka očitna pluralnost resnic in tudi v pojmovanju resnice postajamo izredno individualni, kar se očitno kaže skozi svet digitalizacije – že skoraj vsakdo ima svojo spletno stran, blog ali kolumno in vsak človek verjame le samemu sebi. Seks in denar sta področji, kjer lažemo vsi, je povedal Štefančič. Prav tu je izpostav
še novic